Slovenske zasedbe, ki igrajo kvaliteten starošolski rokenrol, bi lahko prešteli na prste ene mizarjeve roke. Večina čislanih kitarskih zasedb pri nas se svetega izročila namreč loteva prek obvozov in ekskurzij v bolj ezoterične svetove. Nekateri se poigravajo z elektroniko, hip hopom ali čim še bolj eksotičnim, drugi so bolj butično naravnani, pri tretjih pa gre za nekritičen hommage nekemu točno določenemu obdobju glasbene zgodovine. S tem sicer ni nič narobe, vendar pa vsaka scena potrebuje tudi zasedbe, ki ustvarjajo konkretno, neposredno, spevno in nalezljivo glasbo. Ena izmed njih je nedvomno Barely Modern, ki s svojo prvo dolgometražno izdajo svetlo zasije na sivem nebu medle povprečnosti, ki v zadnjem času ždi nad spevnejšimi sferami slovenske alternative.
Zgodba zasedbe se je začela leta 2008, poslušalci Radia Študent pa ste lahko trio podrobneje spoznali na Klubskem maratonu leta 2009. Verjetno vam je takrat padel v uho predvsem prijetno surov vokal frontmana Žiga, skoraj sigurno vam je v glavi ostal kakšen refren ali riff, glava pa je še nekaj časa po koncertu kimala po poskočnih ritmih Janovega bobna in Mihovega basa. Potem jih nekaj časa v živo niste mogli ujeti, razen če ste se potepali po Londonu, kjer so fantje nabirali koncertno kilometrino in življenjske izkušnje, ki so jih očitno prepričale, da je končno napočil čas tudi za izdajo plošče.
Na ploščo, ki bo že na začetku z naslovom navdušila vse ljubitelje dobro-slabih besednih iger in z naslovnico razočarala ljubitelje vsega lepega, so uvrstili 13 pesmi, med katerimi se je znašla tudi večina tistih, ki smo jih v preteklosti že slišali v živo oziroma na MySpaceu. Lion's Throat, You Look At Me – I Look At You in They Don't Say Hello še vedno zvenijo garažno in energično, hkrati pa jim malo produkcijskega mejkapa doda ravno pravšnjo mero pop tvista, da se že po prvem poslušanju zasidrajo v spomin. Sicer pa se Barely Modern držijo preverjenega recepta, ki ga, dokler deluje tako dobro, seveda niti nima smisla spreminjati. Še vedno so nekje med Libertinesi, Strokesi in White Stripesi, torej na presečišču spevne garažnosti, punk energije in jebivetrstva, žagajočega rokenrola in indie estetike 21. stoletja.
Žigov glas spominja tako na Casablancasa kot na Dohertyja, pa tudi na vokalista pozabljene škotske zasedbe The View, ki se je na naših radarjih kot muha enodnevnica pojavila pred kakšnimi petimi leti. V vsakem primeru ima perfektno barvo za ta žanr, hkrati pa je ravno prav počen, razigran in hripav, da pesmim doda kredibilnost in nekaj tiste lebdeče dodane vrednosti, ki jo pri domačih izvajalcih pogosto pogrešamo. Dikcija je solidna, besedila pa precej špartansko osnovna, a nikoli moteča. Poleg visokooktanskih pesmi, med katerimi izstopata divja Things In My Pocket in spevna Blue Wide Screen, na plošči najdemo še hardrockersko Rapidity pa tudi presenečenje v obliki umirjene Mr. Man. Ta razkrije, da ima skupina izjemno velik potencial za pisanje nežnejših skladb, da pa vokalist žal še ni popolnoma pripravljen na takšne podvige.
Bobnar in basist ne silita v ospredje, definitivno pa veliko pripomoreta k splošni kompaktnosti in dinamičnosti zvoka zasedbe, ki se kažeta v spretnem izkoriščanju stop-and-go formule, back vokalov ter alternacije mirnejših in udarnejših delov. Ne glede na vse to pa ostaja najpomembnejše dejstvo, da ima zasedba Barely Modern predvsem tisto, česar se ne da naučiti in kar manjka mnogim zasedbam, ki so drugače popolnoma solidne. Barely Modern imajo mojo, žmoht, jajca, avro, it, kakorkoli že želite poimenovati to težko opisljivo kvaliteto, ki določene umetnike povzdigne nad povprečje. We Cruise Like Tom Does je ena najboljših slovenskih plošč 21. stoletja.
Pripravil Jaka Bulc
