Medtem ko naslovnice spletnih in klasičnih medijev zapolnjujejo novice o krizah, protestih, sodnih procesih, naravnih ujmah in tragedijah oziroma, ko so na drugih, bolj rumenih straneh, prisotne nepomembne vsakdanjosti iz življenja ta hip menda »vročih« imen zabavništva in potrošništva, se na teh valovih borimo s pravo ujmo svežih in kakovostnih domačih plošč. Zdi se, da slednje druga drugo prehitevajo po levi in desni. Sploh je v zadnjem času veliko prvencev, ki nas prepričajo z dodelano vizijo, izvedbo, zvokom in drugimi vrlinami, ki jih profesionalni glasbeni okuševalci iščemo v finih muzikah.

Eno takih novosti je prav te dni (natančneje, včeraj, 4. junija) priobčil Rok Zalokar Trio, ljubljansko-novomeška naveza, ki jo poleg Zalokarja na klavirju oziroma klaviaturah sestavljata še bobnar Jože Cesar in basist Dejan Hudoklin. Edini lanskoletni jazzovski maratonci so prvenec ambiciozno poimenovali »Vol. 1«. Glasba tria se prav tako ne sliši nič manj ambiciozno, a hkrati tudi že zrelo in celostno dodelano. O ambicioznosti govori že dolžina albuma; glasba je namreč do skrajne meje zapolnila kapaciteto kompaktnega diska, saj album traja kar eno uro in devetnajst minut.

Že ob tem podatku se nam lahko orosijo ušesa, saj jazzovsko muziciranje, sploh v pianističnem triu, ki se, kot sami člani povejo, odkrito spogleduje tako s klasiko kot jazzom in rockom, že po nepisanem pravilu terja od muzičistov več časa za razvoj in morebitni razkroj posamičnih skladb. Spet pa na albumu ni veliko prav zelo dolgih skladb; dejansko na njem najdemo nekako enako število krajših in daljših komadov, slednji pa se pri minutaži ustavijo nekje pri dobrih desetih minutah.

Našteti podatki so gotovo marsikomu zdijo le suha in gola faktografija, vašemu recenzentu in nemara še marsikateremu ljubitelju jazza pa že takšni podatki, skupaj z naslovi albuma in komadov, lahko veliko namignejo o naravi glasbe, ki nas čaka na albumu. Naj pri teh na videz zunanjih podatkih končamo pri domiselnem ovitku, fotografijo odtoka v neki banji ali lijaku. Odtok je, očitno zaradi vode, ki je že odtekla, pridobil teksturo vode in je tudi nabrekel ter kakor da je na tem, da bo začel odtekati sam vase. Tak nadrealističen vtis nam hipoma prikliče znamenito Dalíjevo sliko »Vztrajnost spomina« z upognjenimi urami.

Pa smo spet pri času … Ja, trio si ga je dobro odmeril. Skladbe, zlasti daljše, se gibljejo počasi, kot bi bile na preži za pravim zasukom, spremembo zvena ali popolno zastranitvijo v druge zvočne sfere. V teh daljših skladbah, kjer se zven inštrumentov sunkovito spreminja in upogiba, je trio vešče ponazoril tok časa, ki ga obenem z občuteno in zavzeto igro poljubno širi, redči ali gosti. Čas, za katerega se v tem hektičnem času zdi, da nam ga primanjkuje že za najnujnejša opravila, se v glasbi tria prijetno razprostira in zgošča. Skladbe nam dajo vtis lastnega sveta, v katerem življenje poteka po njemu lastnem utripu.

Ta je enkrat resnoben in žaloben, kot bi sam Chopin iz onstranstva usmerjal pianistovo roko in ubiral utrinke svojega posmrtnega marša, drugič se s triom zapodimo v vihrav fusion ali pa še raje v spomin nanj, saj ga trojka obdela zelo po svoje. Resda nekateri teh izletov v fusion manj prepričajo, saj trojica ne postreže vedno z novim zvokom te priljubljene forme, pač pa ponudi že slišano in nas torej ne preseneti. Zalokarjev trio pa se za te, recimo jim, ''zataknitve'', še kako oddolži v delih skladb, v katerih kot da bi v psihedelični vrtinec zgostili vsa svoja nagnjenja in zamisli.

Prav ti deli nas najbolj navdušijo, saj pustijo zelo sugestiven in močan vtis, učinek razpotegnjenega časa pa je – čeprav so ti deli večinoma zelo dinamični – dodatno poudarjen. Pri teh atmosferskih dogajanjih znotraj zvoka smo se spomnili na podobne skladbe pokojnega Esbjörna Svenssona in njegovega tria, v katerih navidezna hermetičnost pod povrhnjico skriva nenehno zvočno migetanje. Zaradi tega migetanja in živahnega prekucevanja se kovinski zvok klaviatur, podprt s težkim, grozečim oblakom ostalih glasbil in učinkov, iz začetnega občutja odtujene hladnosti prelevi v ekstatičnost.

Rok Zalokar Trio nam na prvencu postreže z raznolikimi pristopi do formata pianističnega tria, hkrati pa se člani pogumno in urno podajo v slikanje sila pestrih razpoloženj. In čeprav je na albumu toliko dobre muzike, je na dlani, da ima bend na zalogi še marsikaj in da bi nemara lahko posnel celoten album v denimo bolj klasično-glasbenem ali pa fusion ključu … A ne bomo hiteli z domnevami o morebitnih drugih in drugačnih izdelkih ali načrtih benda. Najprej si je – tako kot je to storil bend sam – treba vzeti čas za tole mestoma zahtevno, iščočo, mestoma pa zelo dostopno in poplesavajočo glasbo, ki vztrajno uho nagradi takrat, ko najmanj pričakuje. Koncertno pa bo možno album preveriti že ta petek, 7. junija, v Menzi pri koritu.

Mario Batelić

*Album se v digitalni obliki lahko kupi na Bandcamp profilu Založbe Radia Študent